Telovadba. Od nekdaj sem jo sovražila. Ne vem zakaj so
nam jo v osnovnih šolah nekaterim tako zelo zagrenili, mogoče so bile to tiste
obvezne vaje, ki smo jih morali delati za karton, pa se jih nikoli nobenemu ni
dalo? Ali pa je bil problem v učiteljih? (no to je lahko debata tudi za kdaj
drugič).
Spomnim se, da ko sem bila majhna sem veliko »športala«
od kotalkanja, kasneje rolanja, pa potem kolesarjenja in preganjanja po
hribčkih ob sneženih dnevih. Nikoli pa nisem marala teči, hitro sem se zadihala
in nikoli nisem bila uspešna.
Ko sem bila majhna, sem veliko dihala skozi usta, tudi
podnevi ne samo ponoči. Risanke sem gledala z odprtimi usti, zaradi tega pa
imela težave z dihanjem, zato smo odšli do zdravnikov (operacija na žrelnici) in spomnim se vožnje na
operacijo, anestezije in potem zbujanja, da mi je grozno kri tekla iz nosu,
mame in očeta v tistih groznih modrih haljah za enkratno uporabo in kinder
čokoladic, ki sem jih našla v avtu ob odhodu. Zatem naj bi bilo lažje, moje
dihanje pa boljše.
Vedno sem bila zadnja ali pa predzadnja kadar smo tekli v
šoli za ocenjevanje na tistih listih. Učitelji niso razumeli, da težko tečem
(kaj taka suhica pa ne moreš?). Res sem bila suhica in nisem rabila paziti na
postavo (no vsaj v osnovni šoli še ne, ko sem rastla). Proti koncu osnovne šole,
8. in 9. razred smo dobili izbirne predmete in eden izmed njih je bil pri meni
odbojka, vsaj en šport, ki me je takrat veselil, no poleg kolesarjenja in
mogoče plavanja poleti.
Kolesarjenje je bilo pri nas naporno, ker smo se
preselili iz ljubljanskega »velemesta« v vas, kamorkoli si šel si moral gor ali
dol in potem obratno. Pa sem kar nekaj časa vztrajala s kolesom v šolo ali na
verouk, saj je bil potem spust kar zabaven in sem bila hitro doma. Rolanje je
za nekaj let odpadlo, tudi moja stabilnost je bila bolj boga, zdaj spet rolan
pa se moram navaditi na bremzanje.
Prišla je srednja šola, z njo pa tudi zavedanje, da nekaj
bo pa vendarle treba narediti za svoje telo, saj so se počasi začele nabirati
tiste obline, ko se iz dekleta spreminjaš v žensko. Pa pomarančasta koža.
Telovadba je postala zanimiva in vedno sm se trudila. Imeli smo zelo raznoliko,
včasih na Slovanu, drugič v šoli, kjer smo imeli fitnes in ping pong. Za fitnes
mi je mogoče malo žal, da se mu nisem bolj posvetila, ampak znam pa osnove
naprav in raztezne vaje, ki smo jih morali znati za oceno, pa saj ne da je
težko, stvari so kar logične. Včasih pa smo ob lepem vremenu šli na grad in tam
malo okoli. Čudila sem se puncam, ki jim je bila telovadba odveč in so vedno
jamrale.
Tudi prehrana se je spremenila, v osnovni šoli sem jedla
večkrat na dan, skoraj dva kosila (enega v šoli in drugega pri babici doma), v
srednji pa neke čudne malice, sendviči, kasneje tiste dodeljene tople malice,
pa spet doma kasneje še enkrat, večinoma brez zajtrkov.
To je za začetek nekaj majhnega o meni, mislim da je
potrebno za nadaljne razumevanje mojega bloga ;)
